»Na meji so me po slovensko nagovorili, zatem sem vsepovsod videl samo slovenske napise. Razgledoval sem se po valoviti pokrajini, srečen in vesel, kako je Bog to našo deželo obdaroval s polno mero lepote. In sem se je po tolikih desetletjih naselila tudi svoboda!«

Besede p. Vladimirja Kosa lahko v polnosti razumemo šele, če vemo, da jih je izrekel, ko je po štirih desetletjih prvič zapustil Japonsko in po petdesetih letih spet stopil na slovenska tla. Bilo je to v času mašniških posvečenj leta 1995, potem ko mu je bilo malo pred tem – po posredovanju brata, ilustratorja Boža Kosa – vrnjeno slovensko državljanstvo. Od takrat 85-letni jezuit,­ misijonar, pesnik z ducatom izdanih pesniških zbirk, filozof, profesor na japonski in zadnje desetletje tudi predavatelj na štirih slovenskih fakultetah, red­no prihaja v Slovenijo.

Da je mladi Prekmurec odprt za duhovno, za lepoto, je kazal že v osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Mu...