Kako je mogoče veletok misli, ki ga pomeni BORIS PAHOR, ujeti v klobuk skromnega zapisa? »Tržačan z dušo in s telesom«, resnični glasnik slovenskega Trsta, njegove obale in morja, glas slovenske samoniklosti v Trstu, a se njegova odmevna pot v Evropo ni začela preko Ljubljane, temveč preko Pariza, katerega kulturni krogi so zanj zahtevali Nobelovo nagrado za književnost. V Nemčiji, Franciji, Združenih državah, Veliki Britaniji, Španiji je zaslovel kot »klasik 20. stoletja«, šele potem tudi v Italiji in Sloveniji.

Še pri svojih devetdesetih, to se pravi pred petimi leti, je Boris Pahor tekel za avtobusom kot šolarček, še je veliko potoval po svetu. Pri častitljivih petindevetdesetih letih se je njegov korak upočasnil, a ga kraševska trdoživost še vedno ohranja pokončnega, neuklonljivo ustvarjalnega, zavidljivo suverenega in izvirnega. Resnica njegovega pisateljskega etosa: božanski je napor biti vsak dan človek, preudaren in dosleden, zahte...