‘Ena od najbolj priljubljenih svetnic’. S temi besedami je Benedikt XVI. pričel svojo včerajšnjo katehezo o sv. Klari Asiški in z njo nadaljeval serijo nagovorov o vlogi žensk v katoliški Cerkvi. Pojasnil je, kako nam njeno pričevanja kaže, koliko Cerkev dolguje pogumnim ženskam, bogatim v veri in sposobnim dati odločilen zagon za obnovitev Cerkve. Kot poročajo pri vatikanskem radiu, je sveti oče zbranim vernikom spregovoril v Avli Pavla VI. v Vatikanu, kjer je včeraj potekala splošna avdienca.

Sv. Klara, rojena v bogati aristokratski družini leta 1193, se je odpovedala plemiškemu stanu in bogastvu ter sprejela življenje v preproščini in uboštvu, sledeč sv. Frančišku Asiškem. V starosti osemnajstih let, prevzeta z globoko željo, da bi sledila Kristusu, in z občudovanjem do Frančiška, je skrivoma zapustila očetovo hišo in odšla k manjšim bratom v Porcijunkolo, cerkvico blizu Assisija. Tu ji je Frančišek ostrigel lase in Klara je oblekla spokorno oblačilo. Takrat je postala Kristusova nevesta in svojemu ženinu se je popolnoma posvetila. Po besedah svetega očeta so bile tako kot Klara in njene družice skozi zgodovino številne ženske očarane z ljubeznijo do Kristusa, ki je v lepoti svoje božanske Osebe napolnjeval njihova srca. In vsa Cerkev, je dejal Benedikt XVI., se s poročno mistično poklicanostjo posvečenih devic kaže kot lepa in čista Kristusova Nevesta.

V nadaljevanju je sveti oče spregovoril o Klarinem prijateljstvu s Frančiškom, ki ji ni bil le učitelj, ampak tudi brat in prijatelj. Prijateljstvo med tema dvema svetnikoma po papeževih besedah predstavlja zelo lep in pomemben vidik. Kadar se namreč srečata dve duši, čisti in vneti od same Božje ljubezni, črpata iz vzajemnega prijateljstva močno spodbudo za hojo po poti popolnosti. Prijateljstvo je eno od najplemenitejših in vzvišenih človeških čustev, ki ga Božja milost očiščuje in spreminja, je dejal Benedikt XVI.

Sv. Klara se je s prvimi sosestrami naselila v samostanu pri sv. Damijanu in tu preživela več kot štirideset let, vse do svoje smrti leta 1253. Temeljna značilnost njihovega samostanskega življenja in duhovnosti je bila radikalna revščina, povezana s popolnim zaupanjem v božjo Previdnost.

Sv. Klara je z veliko odločnostjo dosegla, da sta ji papež Gregor IX. in pred njim tudi Inocenc III. dodelila poseben privilegij uboštva (Privilegium Paupertatis)I., po katerem Klara in njene sestre niso smele posedovati nobene lastnine. Kot je dejal Benedikt XVI., je šlo za nenavadno izjemo glede na kanonično pravo, kar kaže, da je takratna cerkvena oblast v življenjskem načinu Klare in njenih sester priznavala sadove in evangelijsko svetost. To pa tudi kaže, da vloga žensk v srednjem veku ni bila sekundarna, ampak upoštevanja vredna.

Papež je tudi izpostavil, da je bila Klara prva ženska v zgodovini Cerkve, ki je zapisala redovno vodilo, priznano tudi s strani papeža. V samostanu sv. Damijana je Klara živela kreposti, ki bi morale zaznamovati vsakega kristjana, je dejal papež ter naštel ponižnost, usmiljenje, pokoro in ljubezen. Kot je dejal, so ‘svetniki tisti, ki svet spreminjajo na bolje, ga na trajen način problikujejo, vnašajo energije, ki jih lahko prebudi le ljubezen, navdihnjena v evangeliju’.

Ob zaključku kateheze je papež še izrekel zahvalo Bogu, da nam poklanja svetnike, ki nagovarjajo naše srce in nam dajejo zgled krščanskega življenja, da bi ga posnemali, ter pokazal na pomembno vlogo, ki jo v Cerkvi igrajo klarise tudi danes, s svojo molitvijo in delom. Zaključil je s besedami sv. Klare: ‘Blagoslavljam vas v svojem življenju in po svoji smrti, kakor morem in še bolj kot morem, z vsemi blagoslovi, s katerimi je Oče usmiljenja blagoslovil in bo blagoslavljal v nebesih in na zemlji svoje sinove in hčere, in s kakršnimi sta sleherni duhovni oče in duhovna mati blagoslavljala in bosta blagoslavljala svoje duhovne sinove in hčere. Amen.’

Ob koncu včerajšnje splošne avdience je sveti oče Benedikt XVI. izrazil svojo zaskrbljenost glede dogodkov v Južni Aziji, predvsem v Indiji, Pakistanu in Afganistanu. Zagotovil je svoje molitve za žrtve in pozval, naj spoštovanje verske svobode in logika sprave in miru prevladata nad sovraštvom in nasiljem.