Sv. Miklavž (741 m) in Cicelj (836 m)

Začetek decembra je eno izmed najlepših obdobij v letu. Zaradi Miklavža, ki v naše domove ne prinaša samo daril, ampak tudi toplino, ki jo sicer včasih tako pogrešamo. Kako se otrokom zasvetijo oči, kadar jim omenimo tega dobrodušnega svetnika! In kako si želijo, da bi bil že jutri, ne, že danes Miklavžev večer in bi lahko nastavili peharje in krožnike in ... Kar priznajte, da ob njihovem veselju ne ostajate ravnodušni.



Če se v teh dneh tudi vas prijemlje rahel nemir, stopite Miklavžu naproti – na primer do njegove cerkvice, ki se južno od Moravč dviga visoko nad Savo. Sv. Miklavžu ali Nikolaju je v naših krajih posvečenih čez sto cerkva, toliko kot nobenemu drugemu svetniku. Številne stojijo ob rekah, saj je Miklavž zavetnik čolnarjev in splavarjev. Tokrat bomo obiskali podružnično cerkevsv. Miklavža župnije Moravče.



Iz Jevnice, kraja, ki leži ob železniški progi Ljubljana–Litija, krenemo proti severu do ozkega mostu čez Savo. Na drugi strani prečkamo glavno cesto Ljubljana–Litija ter sredi vasi Senožeti poiščemo cesto proti Veliki vasi. Pri kapelici presekamo prvi ovinek in nekaj trenutkov pozneje še drugega. Nad zadnjimi hišami pridemo do vodnega zajetja, kjer se konča asfalt. Tam nam puščica in markacije, ki jim sledimo že vse od izhodišča, pokažejo stezo, ki gre naravnost navkreber. Prvih nekaj metrov je res strmih, vendar se steza hitro presuka v desno in povsem položi (če so tla blatna ali ledena, utegne biti prvi del vzpona nekoliko neprijeten, zato lahko takrat nadaljujete kar po cesti). Čez čas zavijemo proti severu. Hodimo po gozdu, kjer je zdaj, ko so veje gole, še bolj spokojno in tiho. Še šumenje pod nogami je zaradi položnega sveta tako enakomerno, da ga sčasoma sploh ne slišimo več. Više stopimo pri križu znova na makadamsko cesto, ki se kmalu izvije iz objema gozda in nas pripelje do Velike vasi.

Medtem ko je nižina ob Savi v teh jesenskih dneh pogosto zavita v meglo in so severna pobočja okoliških gričev pogreznjena v senco, se više ležeče prisoje kopljejo v soncu. Kako v svetlobi zaživijo hiše, travniki in njive – tega se prav zavemo šele v mrakobni jeseni, ko sončni žarki dolge dni ne predrejo oblačnega pokrova. V središču vasi nadaljujemo mimo betonske škarpe. Med novimi hišami zavijemo navkreber, se vzpnemo čez travnato strmal in na robu gozda poiščemo pot proti Miklavžu. Steza preči pobočje poševno proti vzhodu. Vzpon je enakomeren in ne posebej strm, vendar ima zaradi skal, ki so raztresene povsod naokrog, kar nekam gorski nadih. Na vrhu pridemo do sedelca, na katerem se odcepi pot proti Ciclju. Ko se nekaj trenutkov pozneje gozd pred nami razmakne, zagledamo na bližnji vzpetini cerkev sv. Miklavža, ki je te dni obdana z zidarskimi odri. Prav zanimivo jo bo spet obiskati, ko bo v celoti polepšana.


Na Miklavžu, ki je zaradi ugodne lege in lahkega pristopa dosti obiskan, si privoščimo vsaj krajši postanek. Čeprav nismo utrujeni, lačni ali žejni, nam ne bo dolgčas, saj se bomo naužili lepega razgleda, ki se odpira tja proti severu. Izza gozdnatega obronka Ciclja pogleduje v daljavi vzhodni konec Kamniško-Savinjskih Alp s čokato Planjavo in koničasto Ojstrico. Nekoliko bolj desno vidimo Raduho. Še vzhodneje, vendar veliko bliže je Limbarska gora z znamenito cerkvijo sv. Valentina. Za njo se v daljavi vleče dolgi hrbet Menine, vmes pa lahko slutimo Črni graben, po katerem gre cesta proti Trojanam, in Tuhinjsko dolino. Tik pod Miklavžem je zaselek Vrh Sv. Miklavža, ki je del naselja Katarija.



Z vrha se vrnemo do odcepa proti Ciclju, kjer zavijemo na desno. Pobočje, po katerem hodimo, je prepredeno z gozdnimi potmi, vendar nam oznake zanesljivo kažejo pravo pot. Kljub temu je marsikaj še vedno odvisno od nas: če preveč raztreseno opazujemo okolico, nam ne bodo pomagale še tako goste markacije. Više pridemo na široko gozdno pot, ki nas popelje proti zahodu. Tik preden se spremeni v ožjo stezico, se med drevjem še enkrat odpre lep razgled na severno stran. Poslej hodimo po širokem gozdnatem slemenu, dokler naposled ne dospemo na njegov najvišji del – na poraščeni, nerazgledni vrh Ciclja, ki bi ga zlahka zgrešili, če na njem ne bi bilo preproste klopice ter skrinjice z žigom in vpisno knjigo.

S Ciclja nadaljujemo pot proti zahodu. Po petnajstih minutah pridemo do odcepa, od koder lahko čez strmo in z listjem prekrito pobočje hitro sestopimo do Križevske vasi. Lahko pa se odločimo tudi za malenkost daljšo, a udobnejšo pot in nadaljujemo v dosedanji smeri. V tem primeru se za odcepom vzpnemo prek razdrapanega sveta in potem spustimo do sedelca z znamenjem, kapelico ter osamljeno domačijo. Tam zavijemo levo na makadamsko cesto, ki nas čez deset minut pripelje do Križevske vasi.

Preden se s križišča pred mogočno cerkvijo sv. Križa vrnemo do Velike vasi, si lahko privoščimo še kratek izlet do vasi Zagorica, kjer se je pred skoraj 250 leti rodil matematik Jurij Vega. Če so prijazni stanovalci hiše, ki stoji na mestu med drugo svetovno vojno požgane Vegove domačije, doma, obiskovalcem radi pokažejo spominsko sobo, v kateri je predstavljeno baronovo življenje in delo.

Iz Križevske vasi nas markacije popeljejo mimo napol podrtega kozolca in po kolovozu do asfaltne ceste, s katere se na bližnjem ovinku spustimo na širok makadam. Po njem pridemo v pol ure do Velike vasi, od koder se po že znanih poteh vrnemo v dolino.


OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Jevnica

Višinska razlika: približno 570 metrov

Dolžina vzpona: do Ciclja 2.15, do sv. Miklavža 1.45

Dolžina krožne poti: 4 ure

Težavnost: pot je lahka

Zemljevid: Ljubljana-okolica

Nedeljska maša
V cerkvi sv. Helene v Dolskem je maša vsako nedeljo ob 7.30 in 10.30. V nedeljo, 7. decembra, bo ob 10. uri maša tudi v podružnični cerkvi sv. Miklavža.